Prva adventna nedelja.
O našem poklicu.
Poglejte in povzdignite svoje glave, ker vaše odrešenje se približuje. Luk. 21, 28.
1. Zopet čujemo v svetem evangeliju strašno prerokbo sodnjega dneva. Pokaj to? Sveta katoliška cerkev želi, da bi konca vseh rečij nikdar ne pozabili. Srečen konec krono ima.
2. Kristus v današnjem evangeliju kliče: "Poglejte in povzdignite svoje glave!" Zakaj? Da bote svoj cilj in konec zagledali. Sv. apostol Pavel pravi: "Ura je od spanja vstati." Zakaj? Da spoznamo, zakaj smo ustvarjeni.
3. Hočemo torej prvo nedeljo cerkvenega leta najimenitnejšo resnico premišljevati, zakaj smo ustvarjeni in na trojno vprašanje odgovoriti: I. Odkod smo? II. K čemu smo? III. Kaj bo z nami? O Gospod, daj nam spoznati naš poklic, da bomo modrega srca.
I.
Vode vstajajo iz morja in se iztekajo v morje, čeravno je razen njih tek. Tako izvira Drava iz tirolskih planin in se pod Osekom v Donavo izliva. Sava izvira izpod Triglava in teče pri Belemgradu v Donavo, Donava v Črno morje itd. Poslednjič se snidejo zopet vsi studenci, potoki in reke v širokem morju. Poglejte podobo življenja našega! Odkod smo? Naša duša je od Boga, naše telo iz zemlje ustvarjeno.
1. Od vekomaj je Bog sklenil, tebe po svoji podobi ustvariti. Kar je sklenila njega modrost, je storila božja vsegamogočnost. Ona zrnice v materinem krilu zemlje, ona tebe v materinem telesu oživila je, krono stvarstva (Psalm 112, 7). Vse na zemlji je tebi, človek, podvrgel, ptice, ribe, živino. O velika imenitnost človeka!
2. Kaj si dal človek stvarniku, da te ni kakor kamen ustvaril, ne kot drevo? Kako si zaslužil, da nisi živinče brez uma, marveč neumrjočo dušo, pamet in voljo imaš? Kako si mu bil toliko vreden, da ti je katoliške stariše dal, te sprejel za svojega otroka, deležnika nebeškega kraljestva? To je storila njegova neskončna ljubezen. „Kaj je človek, da se ga spomniš, ali človeka sin, da ga obiščeš? Malo pod angele si ga ponižal, s slavo in častjo si ga ovenčal" (Psalm 8, 5—6).
II.
Zakaj nas je pa Bog ustvaril? Katekizem uči: Da bi Boga spoznali, njemu služili in zveličani bili. Tri reči obsega naš poklic:
1. Boga prav spoznati: "To je večno življenje", veli Jezus (Jan. 17, 3). To ima biti človeka prvo delo na svetu in poslednja skrb. Kako je tedaj, da stariši svoje otroke tako slabo uče, neradi v šolo pošiljajo, kasno h krščanskemu nauku vodijo? Odrasli pridige opuščajo? „Poslušajte nebesa! Otroke sem izredil, oni pa so me zavrgli. Vol pozna svojega gospodarja, moje ljudstvo pa mene ne pozna" (Izaija 1, 2—3).
2. Kdor Boga in njegove svete volje prav ne spozna, tudi Bogu prav služiti ne ve; kako bi Boga prav ljubil? „Ne, kdor veli: Gospod! Gospod! pojde v nebeško kraljestvo, marveč on, ki stori voljo mojega očeta, ki je v nebesih." „Kdor zapovedi moje drži, on je, ki mene ljubi", govori Kristus. Koliko je pa kristijanov, ki deset božjih zapovedij prav ne znajo, ne razumejo, prelomijo jih pa! Kmet družinčetu slovo da, katero mu služiti prav ne zna. Kaj hoče pa Bog s teboj storiti, nevedni grešnik, grešnica? Kdo vas bi si upal k cesarju v službo iti, ki še na kmetih dela prav ne ve? Kako si upaš Bogu prav služiti, dokler te za božji nauk tako malo skrbi? Oh, slab služabnik, koji naročila svojega gospoda tako malo čisla!
Veliko jih služi Bogu le iz strahu, ali zavoljo samo svojega prida, ne iz čiste ljubezni. Taka služba je hlapčevska, ne otroška in nima nobene cene pred Bogom. Zato je žena v Aleksandriji v jedni roki gorečo bakljo, v dragi vedro vode prinesla rekoč: „S to bakljo bi nebesa požgala, s to vodo pekel pogasila, naj bi ljudje ne toliko zavoljo nebes, ne iz strahu pred peklom, marveč iz čiste ljubezni božje Bogu služili". Naš poklic je:
3. Da bi zveličani bili. „Bog hoče, da bi vsi ljudje zveličani bili" (I. Tim. 2, 4). Kje pa je naše zveličanje? Kjer je naša ljubezen, tam naše srce, naš zaklad. Kje pa je naš zaklad? Nekdo ga ima v škrinji zaklenjenega, denar; drugi v nesramnem ženstvu: tretji v bokalu, vino. Temu zakladu, svojemu maliku daruje zdravje, življenje, dušo in vse. Kaj bi kmet rekel, naj bi se konj ali vol k tvoji mizi vsedel? Dejal bi, to je grdo. Kaj pa Bog poreče, ako se ti poživiniš in v pregrešnem veselju svojega zveličanja iščeš? Taki razuzdanci so malikovalci.
III.
Kaj bo z nami? Srečal sem svoje dni človeka, ki je jahal konja brez uzde. Vprašam ga, kam pa greš? Odgovori mi: sam ne vem; kamor me konj ponese. Tako jaha razuzdani grešnik na konju svojega napuha, lakomnosti, nečistosti, jeze; jeden v ječo, drugi v bolnišnico, tretji v prerani grob, poslednjič pa v pekel. Mladenič, deklica! kam greš po svoji široki cesti? Mož, ki pijančuješ, igraš, kam gre tvoja gladka pot? Sosed, ki se pravdaš, kam boš prišel? V časno siromaštvo in pogubljenje večno, ako se hitro ne povrneš. Milo kliče sveta mati katoliška cerkev po besedah sv. Pavla: „Ura je že, da od spanja vstanemo. Vrzimo od sebe dela teme. Kakor po dnevu hodimo; ne v požrešnošti in pijanosti. Oblecimo Gospoda Jezusa Kristusa" (Rim. 13, 11—14). Le če za Jezusom gremo, bomo k Jezusu prišli v tisti srečen kraj, kojega nam pripravlja.
Konec. Velika grešnica je Evdoksija bila; sveti puščavnik German jo po milem petju in razlaganju sodnjega dneva k pokori povrne. Postala je iz grešnice svetnica (beri: „Krščansko devištvo" stran 150). Tudi mi smo poslušali Jezusa, strašni sodnji dan, konec sveta popisovati. Ali nam kaj k srcu gre? Bomo z novim cerkvenim letom za svoj sveti poklic v novo oživeli ? Oh, poglejte in povzdignite svoje glave! Amen.